IDA HIRŠENFELDER (beepblip): SPIRALNA NIHANJA / SPIRAL FLUCTUATIONS (izjava: Ida Hiršenfelder)

IDA HIRŠENFELDER (beepblip): SPIRALNA NIHANJA / SPIRAL FLUCTUATIONS (izjava: Ida Hiršenfelder)

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 13. september ― V razpravi The Body of Nature and Culture Rod Giblett postavi trditev, da je »v predmoderni zahodni in nezahodni medicini telo razumljeno kot Zemlja in Zemlja kot telo, medtem ko je v moderni zahodni medicini telo mišljeno kot stroj«. Razvoj tovrstnega pogleda v novem veku in fragmentiranega anatomskega raziskovanja telesa je sovpadal s kartiranjem Zemlje v procesu kolonizacije. Izolacijski pogled celoto zvede na posamezne delčke ali zgolj površino nečesa, kar je sicer tridimenzionalni živi prostor. Na ta način obravnavani delčki organizma postanejo zgolj reprezentacije, ki jih je možno zamrzniti v času in prostoru; s tem prenehajo obstajati v stohastični matriki odprtih možnosti. Giblett pravi, da »reprezentacija splošči globino telesa in Zemlje na površino«. Posledica tovrstnega mišljenja za medicino je visoko specializiran pogled na dele človeškega telesa, ki ne upošteva nemehanskih parametrov. S tega vidika inteligenca na primer izvira iz osrednjega živčnega sistema, torej iz možganov, in razmerje med možgani in telesom (pri različnih vrstah) še vedno velja kot kazalnik inteligence, čeprav je bil ta pogled že davno ovržen. Specializirane medicinske raziskave vse bolj natančno razkrivajo delovanje mehanizma, a hkrati spregledajo fantastični svet možnosti v nevronskih mrežah, procesih in bitjih, ki svoje inteligence ne črpajo iz centraliziranega živčnega sistema. Mentalni procesi se na primer odvijajo tudi v razmerju med bitjem in njegovim mikrobiomom. Rešitev ni obravnava mikrobima kot organa, saj bi ga s tem zvedli na zgolj delček mehanizma, temveč kompleksno preučevanje fiziološko-mentalnih razmerij z novimi postopki diagnostike ter združevanje zahodne medicine z medicinami, ki niso podvržene mehanicističnemu pogledu (npr. s kitajsko medicino). Zvok naj bi ljudje zaznavali s slušnimi živci v notranjem ušesu, vendar poslušanje še zdaleč ni omejeno na delovanje ušesnega mehanizma. V prvi vrsti poslušamo s pozornostjo, mentalnim procesom, relativno neodvisnim od m
ADRIJAN PRAZNIK: DRUGA STRAN OCEANA / THE FAR SIDE OF THE OCEAN

ADRIJAN PRAZNIK: DRUGA STRAN OCEANA / THE FAR SIDE OF THE OCEAN

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 8. september ― Razstava Druga stran oceana odpira polje razmisleka o spominjanju, minevanju in arhiviranju kot temeljnih načinih človeškega obstoja. V ospredju ni zgolj vračanje k umetnikovemu osebnemu in umetniškemu arhivu, temveč intenzivno prevpraševanje same narave in konstrukcije spomina. S sopostavitvijo njegove slikarske serije in izbranih del iz arhiva se vzpostavlja časovna napetost, skozi katero se razkrivajo ponavljajoči se vzorci, premiki, vrzeli in ponovni povratki v umetnikovem opusu. Arhiv pri tem služi kot zgoščena plast že ustvarjenega, ob kateri se sedanja praksa izkazuje kot proces nenehnega kopičenja, izbire, premestitve in transformacije. Obiskovalci in obiskovalke se v prostoru najprej srečajo s preteklimi deli, ki niso predstavljena kot pregledna likovna kronologija, temveč kot prostorska instalacija, ki izpostavlja depojski način bivanja umetnin. S ponovno materialno aktivacijo arhiva v obliki prostorske in materialne izkušnje umetnik predstavlja nova izhodišča, hkrati pa tudi refleksijo o dosedanjem delu. Središče razstave zaseda nova slikarska serija, ki je prav tako neločljivo prepletena z arhivskimi fragmenti: z avtorjevimi otroškimi risbami, s fragmenti del slikarskih prijateljev in kolegov, z odrezki lastnih preteklih projektov in z drobci vsakdanjosti. Ti elementi so aktivni soustvarjalci, ki s postopki kolažiranja, prekrivanja, rezanja in ponovnega sestavljanja vzpostavljajo dinamično časovno razmerje – preteklost se ne ohranja kot zamrznjen eksponat, temveč kot živa, tipna plast, ki se stalno spreminja in oblikuje sedanjost. Slikarska platna tako postanejo svojevrstni zemljevidi spominjanja, polni materialnih sledi, ki so se nabirale skozi desetletja. Na novo rekonstruirane risbe iz otroštva, najdeni predmeti, kosi tkanin, fragmenti tujih in lastnih del – vse to vstopa v slikarski proces kot nosilec preteklih kontekstov, nato pa se skozi izbor, premestitev in plastenje sestavlja v nova pomenska razmerja. Dela delujejo kot asemblaž materialnega in č
ADRIJAN PRAZNIK: DRUGA STRAN OCEANA / THE FAR SIDE OF THE OCEAN

ADRIJAN PRAZNIK: DRUGA STRAN OCEANA / THE FAR SIDE OF THE OCEAN

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 7. september ― Razstava Druga stran oceana odpira polje razmisleka o spominjanju, minevanju in arhiviranju kot temeljnih načinih človeškega obstoja. V ospredju ni zgolj vračanje k umetnikovemu osebnemu in umetniškemu arhivu, temveč intenzivno prevpraševanje same narave in konstrukcije spomina. S sopostavitvijo njegove slikarske serije in izbranih del iz arhiva se vzpostavlja časovna napetost, skozi katero se razkrivajo ponavljajoči se vzorci, premiki, vrzeli in ponovni povratki v umetnikovem opusu. Arhiv pri tem služi kot zgoščena plast že ustvarjenega, ob kateri se sedanja praksa izkazuje kot proces nenehnega kopičenja, izbire, premestitve in transformacije. Obiskovalci in obiskovalke se v prostoru najprej srečajo s preteklimi deli, ki niso predstavljena kot pregledna likovna kronologija, temveč kot prostorska instalacija, ki izpostavlja depojski način bivanja umetnin. S ponovno materialno aktivacijo arhiva v obliki prostorske in materialne izkušnje umetnik predstavlja nova izhodišča, hkrati pa tudi refleksijo o dosedanjem delu. Središče razstave zaseda nova slikarska serija, ki je prav tako neločljivo prepletena z arhivskimi fragmenti: z avtorjevimi otroškimi risbami, s fragmenti del slikarskih prijateljev in kolegov, z odrezki lastnih preteklih projektov in z drobci vsakdanjosti. Ti elementi so aktivni soustvarjalci, ki s postopki kolažiranja, prekrivanja, rezanja in ponovnega sestavljanja vzpostavljajo dinamično časovno razmerje – preteklost se ne ohranja kot zamrznjen eksponat, temveč kot živa, tipna plast, ki se stalno spreminja in oblikuje sedanjost. Slikarska platna tako postanejo svojevrstni zemljevidi spominjanja, polni materialnih sledi, ki so se nabirale skozi desetletja. Na novo rekonstruirane risbe iz otroštva, najdeni predmeti, kosi tkanin, fragmenti tujih in lastnih del – vse to vstopa v slikarski proces kot nosilec preteklih kontekstov, nato pa se skozi izbor, premestitev in plastenje sestavlja v nova pomenska razmerja. Dela delujejo kot asemblaž materialnega in č
še novic